Digitalizacija kmetijstva: brez znanja tudi najboljša tehnologija ne pomaga

Podatki, senzorji in roboti sami po sebi ne prinašajo boljših odločitev; ključ je v ljudeh, ki jih znajo povezati s prakso in ekonomiko kmetije.

Senzorji, podatkovne platforme, droni, roboti in sistemi za precizno kmetovanje se že vključujejo v delo na slovenskih kmetijah. Toda nakup sodobne tehnologije še ne pomeni digitalne preobrazbe kmetije. Pravi učinek se pokaže šele, ko kmetovalec ve, kaj mu podatki povedo, in jih zna uporabiti za boljše odločitve, nižje stroške in učinkovitejšo proizvodnjo. Zato so poleg sodobne tehnologije zelo pomembne naložbe v znanje kmetovalcev za uspešno uporabo digitalnih orodij.

Digitalizacija kmetijstva ni več vprašanje prihodnosti. Sodobni stroji zbirajo velike količine podatkov, senzorji spremljajo stanje tal, rastlin in živali, sistemi za precizno kmetovanje omogočajo natančnejšo uporabo gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, avtomatizacija pa lahko prevzame del ponavljajočih se opravil.

Potreba po sodobnih tehnoloških rešitvah je vse večja. Kmetijstvo se spoprijema s podnebnimi spremembami, višjimi okoljskimi zahtevami, pomanjkanjem delovne sile ter pritiski na produktivnost in konkurenčnost. Sodobne tehnologije lahko pomagajo, vendar le, če jih kmetovalec zna pravilno uporabljati.

»Digitalizacija je eden najpomembnejših prebojnih dejavnikov razvoja slovenskega kmetijstva. Ne le za uvajanje novih tehnologij, temveč predvsem za izboljšanje sprejemanja (informiranih) odločitev, povečanje produktivnosti, znižanje stroškov ter lažje prilagajanje podnebnim spremembam in zahtevam kmetijske politike. Past sodobnih tehnologij je, da so te brez ustreznega znanja in razumevanja podatkov le drag strošek, ki vodi tudi v neizkoriščen potencial drage opreme. Tudi zato pripravljamo novo zakonodajo za razvoj demonstracijskih kmetij, ki so blizu kmetovalcem ter kot svetilniki znanja prek prakse in prenosa izkušenj povezujejo teorijo z realnim okoljem. Zato so naložbe v pametno kmetijstvo neposredno pogojene s predhodnim ciljnim vlaganjem v človeški kapital in znanje ter praktično usposabljanje kmetovalcev,« pravi Maša Kerstein, ki je na Direktoratu za kmetijstvo na Ministrstvu za kmetijstvo pristojna za področje digitalizacije.

Od laboratorija do njive – in nazaj

Znanje uporabe sodobne tehnologije ne sme ostati v laboratoriju, raziskovalni nalogi ali raziskovalnem poročilu, temveč mora priti do kmeta. Velja tudi v nasprotno smer: raziskovalec mora vedeti, s kakšnimi težavami se kmetovalec srečuje, svetovalec mora razumeti tehnologijo, kmetovalec pa mora imeti možnost, da jo preizkusi in ugotovi, ali je zanj smiselna.

A tehnologija, ki se obnese v tujini, ni nujno enako uporabna v Sloveniji in v vseh slovenskih regijah. Razmere so različne, razlikujejo se tudi velikost kmetij, tla, podnebje, delovna sila in finančne možnosti. Klasični model, po katerem raziskovalec nekaj razvije, nato pa naj bi praksa rešitev prevzela, ni vedno dovolj.

Sistem znanja in inovacij za kmetijstvo (sistem AKIS, Agriculture Knowledge and Innovation System) povezuje raziskovalce, svetovalce, kmetovalce in druge deležnike sistema ter skrbi, da nove rešitve in tehnologije pridejo v prakso, do uporabnika. V Sloveniji so pomembni akterji sistema znanja in inovacij v kmetijstvu koordinacijsko telo sistema AKIS, ki upravlja tudi Portal znanja in inovacijsko podporno okolje, ter podsistemi, kot so javna služba kmetijskega svetovanja z inovacijskimi posredniki, znanstvenoraziskovalna dejavnost, javne službe strokovnih nalog ter različne intervencije skupne kmetijske politike, ki ustvarjajo, plemenitijo in prenašajo znanje in inovacije do kmetovalcev.

Že zadnjih nekaj let se krepi interaktivni inovacijski model, pri katerem raziskovalci skupaj s kmetovalci in svetovalci razvijajo in preizkušajo nove prakse in tehnologije v specifičnih slovenskih razmerah. Pri tem so v ospredju zlasti projekti Evropskega partnerstva za inovacije (EIP) in projekti konzorcijev institucij znanja. Ta pristop se čedalje bolj uveljavlja tudi pri aktivnostih javnih služb strokovnih nalog v rastlinski pridelavi.

Za kmeta je pomembno, da informacij o rezultatih tovrstnih projektov ne išče na desetih koncih. Koordinacijsko telo sistema AKIS na ministrstvu je na začetku leta 2025 nadgradilo Portal znanja, kjer so na enem mestu zbrani rezultati raziskav, gradiva z usposabljanja, videoposnetki in informacije o projektih.

Na ta ekosistem se torej dejavno navezuje področje digitalizacije in robotizacije. Izjemno pomemben je konzorcij AKIS partnerstvo za uvedbo digitalnih in robotskih tehnologij v rastlinsko pridelavo (Robot4Plants), ki ga vodi Kmetijski inštitut Slovenije. Ta od konca leta 2025 s številnimi izobraževanji, usposabljanji, poskusi in demonstracijskimi dogodki pomembno pripomore k testiranju in uvajanju naprednih digitalnih in robotskih rešitev.

Najboljša učilnica je lahko kmetija

Kmetovalec, ki razmišlja o novi tehnologiji za zmanjšanje porabe fitofarmacevtskih sredstev, lahko prebere članek ali posluša predavanje, še uporabneje pa je, če v okviru demonstracijskega dneva ali dneva odprtih vrat stopi na njivo, kjer podobno rešitev že uporabljajo. Tam lahko vidi rezultate in vpraša drugega kmeta tisto, česar v katalogu proizvajalca ne bo našel: kaj se je izkazalo za dobro, ali so bili stroški res takšni, kot so obljubljali, in ali je bila naložba ekonomsko upravičena.

Prav zato so poskusno-demonstracijski projekti pomembni. Njihova vrednost ni samo v novi rešitvi, temveč v tem, da jo je mogoče pokazati in preizkusiti. Kmetovalec pri tem ni le končni uporabnik, temveč soudeleženec pri iskanju rešitve za problem, ki ga pozna iz vsakodnevnega dela.

Prof. dr. Martina Bavec, vodja Konzorcija znanja za ekološko kmetijstvo Slovenije (KEKS) na Inštitutu za ekološko kmetijstvo na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, pravi, da je odziv kmetov na terenu pozitiven, še posebej, kadar je mogoče videti in preizkusiti sodobno mehanizacijo. »Za bolj poglobljeno podajanje znanja so učinkovite praktične delavnice, kjer se zbere manjša skupina, ki lahko pridobi več odgovorov in rešitev od različnih strokovnjakov,« pojasnjuje. Pri velikem dogodku človek nekaj vidi, na manjši delavnici pa lahko začne razumeti, kako bi to uporabil pri sebi.

»Kljub že 20-letnemu izobraževanju v okviru študijskega programa ekološko kmetijstvo na fakulteti menimo, da je znanja in raziskav za prakso še vedno premalo in da so potrebe po izobraženih kadrih večje, kot so na voljo. Zato je nujno v državi ohraniti tako edini visokošolski strokovni študijski program ekološko kmetijstvo kot tudi edini program biosistemsko inženirstvo, ki sta že leta glavna iniciatorja znanja in razvoja v RS za ekološko kmetijstvo in za digitalizacijo,« poudarja dr. Bavčeva.

Ko škropilnica ne škropi več »na pamet«

Dober primer praktične delavnice je na primer tudi EIP-projekt Uvedba novih mehanskih in avtonomnih avtomatiziranih tehnologij za trajnostno pridelavo grozdja, v katerem so sodelovali Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani in kmetijska gospodarstva. Rezultat je tehnologija za optimizacijo nanosa škropilne brozge, bistvo optimizacije pa je preprosto: zakaj bi škropilnica po vinogradu nanašala enako količino sredstva, če se krošnje razlikujejo? Sistem, pri razvoju katerega je bila uporabljena tudi tehnologija laserskega merjenja razdalj LIDAR, prilagaja nanos značilnostim krošnje. Za vinogradnika se zgodba ne konča pri besedah »umetna inteligenca« ali »avtomatizacija« – cilj je konkreten: manj nepotrebnega vnosa zaščitnih sredstev in večja učinkovitost. Vinogradnik na taki delavnici v praksi vidi in razume, kako tehnologija deluje.

Digitalizacija ne nadomesti občutka kmeta

Zanimiv je tudi primer pridelave spiruline. Projekt EIP Modrozelena je bil usmerjen v pridelavo in trženje spiruline na slovenskih kmetijah, pri njem pa je poleg preostalih partnerjev sodelovalo tudi pet kmetovalcev.

Janez Rakovec iz podjetja Eko Janez tako tehnologijo pozna iz neposredne izkušnje. Spirulina je živ organizem, ki se hitro odziva na spremembe v okolju, zato mora spremljati temperaturo vode, pH, prevodnost, koncentracijo hranil, gostoto kulture in količino svetlobe. Digitalne meritve omogočajo, da spremembe zaznajo prej in ukrepajo, še preden nastane večji problem. Digitalizacija pomaga tudi pri ponovljivosti pridelave. Če so zabeleženi podatki o razmerah, v katerih je spirulina najbolje uspevala, jih lahko pridelovalec pozneje lažje vnovič zagotovi.

 

»S sodobno tehnologijo lažje vzdržujemo stabilno kulturo, preprečujemo večja nihanja ter izboljšujemo kakovost in količino pridelka. Pri spirulini lahko že nekaj zelo vročih in sončnih dni vpliva na njeno barvo, obliko in rast, zato sta redno spremljanje podatkov in primerjanje rezultatov zelo koristni,« pravi Rakovec in hkrati opozarja, da številke niso vse: »Moja glavna ugotovitev je, da digitalizacija ne nadomesti znanja in občutka pridelovalca, ampak mu omogoči boljše in hitrejše odločitve. Najboljše rezultate daje kombinacija digitalnih podatkov, laboratorijskih analiz in vsakodnevnega praktičnega opazovanja.«

To je bistvo celotne zgodbe sodobne tehnologije pri kmetovanju: računalnik lahko izmeri, senzor zazna, program opozori, toda na koncu mora človek odločiti, kaj narediti.

Proizvodnja je lahko odlična, poslovno pa neuspešna

Ko govorimo o inovacijah v kmetijstvu, se pogosto najprej spomnimo na najnovejše robote in avtonomne stroje. Toda inovacija je lahko tudi manj oprijemljiva, pa kljub temu zelo pomembna – na primer nov način organizacije proizvodnje, drugačen način prodaje, boljše povezovanje kmetov, nova blagovna znamka …

Primer je še en EIP-projekt Seneno meso in mleko, ki se je usmeril v proizvodno verigo in sodobnejše trženje ter pripeljal do uspešne blagovne znamke Seneno. Kmetova konkurenčnost ni odvisna samo od tega, koliko pridela – če ne zna prodati po ceni, ki pokrije stroške in prinese dohodek, je lahko proizvodnja tehnično odlična, a poslovno neuspešna.

Že omenjena pridelava spiruline pa razkriva, da kmetijstvo ni nujno omejeno na tradicionalne oblike pridelave. Če se pojavijo novo znanje, tehnologija in trg, lahko nastane nova dejavnost. Za kmetijo, ki razmišlja o diverzifikaciji, nova ideja sama po sebi ni dovolj, treba je preveriti proizvodnjo, poznati stroške in najti kupca. Pogosto je prav poslovni del tisti, ki odloči, ali bo dejavnost ostala poskus ali postala resen vir prihodka.

»Moja ocena je, da na samo višino pridelka v rastlinski pridelavi do zdaj v prakso že uvedeni segmenti digitalizacije niso imeli večjega vpliva, imajo pa pomemben vpliv na trženje in ekonomsko uspešnost kmetij, ki so vsaj v tem delu že digitalne,« ugotavlja dr. Martina Bavec.

 

Tehnologija tudi za majhna gospodarstva

Pri digitalizaciji pa obstaja tudi pomembno vprašanje, ali si kmet najnovejšo tehnologijo sploh lahko privošči. Dr. Bavčeva opozarja, da so take tehnološke dopolnitve na ravni manjše ekološke kmetije zelo drage.

»Tega problema bi se bilo treba lotiti celostno na ravni države, ki bi omogočala zagotovitev podatkov in rešitev v okviru kmetijskih javnih služb, s sodobno opremo in usposobljenimi kadri opremljenimi demonstracijskimi poskusnimi centri, ki bi za širše območje zagotavljali ustrezne informacije,« je prepričana dr. Bavčeva. Če je tehnologija učinkovita, a ekonomsko dosegljiva samo največjim kmetijam, bo njen vpliv omejen. Zato ni dovolj razvijati samo tehnologije – treba je razmišljati, kako jo približati manjšim gospodarstvom, na primer s skupnimi demonstracijskimi infrastrukturami, kjer kmet tehnologijo preizkusi, ne da bi jo moral kupiti.

Na drugi strani je digitalizacija že močno prisotna in pomembno vpliva na slovensko kmetijstvo, tudi na manjše kmetije. Takšen primer je Sopotnik, spletna aplikacija Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, namenjena spremljanju kmetijskih površin s pomočjo satelitskih posnetkov in digitalnih podatkov. Kmetom omogoča vpogled v stanje prijavljenih površin, spremljanje sprememb na poljih ter komunikacijo z agencijo glede ugotovitev in morebitnih nepravilnosti, kar je ključno za pridobivanje kmetijskih subvencij iz zbirnih vlog.

Kako zmanjšati razliko med ekološko in konvencionalno pridelavo

Prav to povezuje Konzorcij znanja za ekološko kmetijstvo Slovenije KEKS, ki združuje 29 partnerjev, med njimi 13 ekoloških kmetij. Številne vključene kmetije so že pred projektom dosegle nadpovprečne rezultate, tudi pri digitalizaciji, zlasti pri trženju.

Cilj Konzorcija KEKS je zmanjšati razliko v pridelkih med ekološko in konvencionalno pridelavo. »Rešitve, ki jih ponuja in razvija ekološko kmetijstvo, so uporabne tudi na vseh drugih kmetijskih gospodarstvih in pri vseh drugih pridelovalnih sistemih,« pravi dr. Bavčeva. Obratno pa rezultatov preskušanj iz konvencionalnega kmetijstva, ki uporablja lahko topna mineralna gnojila in kemično sintetična sredstva, praviloma ni mogoče neposredno prenesti v ekološko kmetijstvo. »V prihodnje bi moralo biti vsaj 20 odstotkov finančnih sredstev namenjenih raziskavam za podporo razvoju ekološkega kmetijstva. V EU je že v tej finančni perspektivi ta delež 30-odstoten.«

Konzorcij KEKS, ki traja od julija 2025 do junija 2029, povezuje raziskovalce, fakultete, svetovalno službo, nevladne organizacije in kmetije – od poljedelstva do vinogradništva in oljkarstva. Rešitve se preizkušajo v realnih razmerah; prvo leto je bilo med drugim namenjeno nabavi laboratorijske opreme, senzorjev in digitalno podprte mehanizacije, ki se zdaj med izvajanjem projekta preizkuša na vključenih kmetijah v realnih razmerah.

A znanje ne prihaja samo od raziskovalcev. Pomembno mesto ima javna služba kmetijskega svetovanja. Njena vloga ni samo razlaga predpisov, svetovalci so tudi dobra povezava med kmetom in novimi tehnologijami.

Mladi prevzemnik potrebuje več kot podedovani traktor

Sodobna kmetija namreč ni samo proizvodni sistem, temveč tudi podjetje. Zato so poleg znanja o pridelavi potrebni tudi znanje o financiranju, prodaji, organizaciji in dolgoročnem načrtovanju.

Digitalizacija v kmetijstvu je tudi tesno povezana z generacijsko prenovo. Mladi človek, ki prevzame kmetijo, ne prevzame samo zemlje in strojev, temveč poslovni sistem, ki ga mora razvijati v času spreminjajočih se cen in vse bolj zapletenih pravil. Uspešna kmetija potrebuje dobro pridelavo in tudi znanje o denarju, prodaji in načrtovanju. Prihodnji kmet bo nekoliko pridelovalec, nekoliko podjetnik in nekoliko upravljavec podatkov.

Zato so pri podpori mladim prevzemnikom pomembna usposabljanja. Tako v okviru SKP-intervencije IRP32, ki nagovarja prenos znanja do svetovalcev in kmetovalcev, potekajo usposabljanja, med drugim tudi iz upravljanja kmetije, financ, digitalizacije, podjetništva, davkov in trženja.

V konzorciju Robot4Plants, kjer se ukvarjajo prav z uvajanjem digitalnih in robotskih tehnologij, so od konca leta 2025 do poletja 2026 izvedli 15 izobraževanj in praktičnih prikazov. Udeležilo se jih je več kot 1.200 ljudi, med njimi približno 200 kmetijskih gospodarstev in 270 svetovalcev.

Izvedli so tudi približno 60 ur praktičnega usposabljanja in 11 dogodkov z demonstracijami – od dronov in agrorobotike do naprednih rešitev v poljedelstvu in sadjarstvu. Največji dogodek je bil Dan agrorobotike maja 2026. Takšni dogodki zmanjšujejo strah pred tehnologijo. Ko človek vidi sodobno tehnologijo oziroma robota pri delu in se pogovori z uporabnikom, si tudi sam postavi vprašanje: »Kaj bi od take tehnologije lahko uporabljal jaz?«

Pri vseh teh konzorcijih in projektih ne gre za to, da bi kmetovalec dobil več tehnologije, temveč da bi jo znal dobro in učinkovito upravljati. Če natančneje ve, koliko gnojila potrebuje posamezen del njive, ga ni treba povsod uporabiti enako. Če spremlja porabo krme in proizvodnjo mleka, bolje upravlja stroške. Če beleži opravljena dela in jih poveže s proizvodnjo, vidi, kje mu denar odteka. Ta manj vidna stran digitalizacije ni spektakularna, je pa ključna za ekonomiko kmetije.

Težava ni več pomanjkanje podatkov

Kmetijstvo prihodnosti bo imelo vse več podatkov. Toda več podatkov še ne pomeni boljših odločitev. Potrebno je orodje, ki pomaga pri njihovem razumevanju. Mreža FSDN (Farm Sustainability Data Network oziroma Mreža podatkov o trajnostnosti kmetij) poleg zbiranja podatkov, skrbi tudi za to, da bo kmetovalcem na podlagi zbranih podatkov na voljo svetovanje po meri. Za takšno svetovanje bodo potrebni ljudje, svetovalci in seveda kmetovalci, ki bodo znali podatke povezati s konkretnim problemom. Če ima kmetovalec tehnologijo, a nima nikogar, s katerim bi preveril, kaj mu podatki povedo, je del koristi tehnologije izgubljen. Zato se izobražujejo tudi kmetijski svetovalci. Leta 2025 so se na primer izobraževali s področij preciznega kmetijstva, optimizacije stroškov, robotike, uporabe dronov in digitalnih orodij.

Vse poročevalske kmetije lahko na podlagi podatkov FSDN spremljajo uspešnost poslovanja svojega kmetijskega gospodarstva skozi daljše časovno obdobje. Zbrani podatki FSDN ministrstvu omogočajo spremljanje uspešnosti izvajanja posameznih ukrepov v okviru SKP in bolj ciljano, usmerjeno izvajanje ukrepov v prihodnje. Podatki FSDN se v vseh državah EU zbirajo na enak način, zato so ti podatki primerljivi med državami in omogočajo tudi na ravni EU boljše strateške odločitve na podlagi podatkov.

Prihodnost bo digitalna, vendar ne brez ljudi

Slovensko kmetijstvo bo v prihodnjih letih gotovo bolj digitalno in avtomatizirano. Toda zaradi tega kmetovalec ne bo postal manj pomemben. Več ko bo tehnologije, pomembnejša bo sposobnost človeka, da razume, kaj mu ta pove. Digitalni sistem lahko zazna spremembo, kmetovalec pa mora presoditi, ali je pomembna. Algoritem lahko predlaga ukrep, kmetovalec pa mora vedeti, ali je primeren za njegovo zemljo, pridelek in ekonomiko. Robot opravi delo, nekdo pa mora vedeti, kdaj ga je smiselno uporabiti.

Največji izziv prihodnjih let ne bo, ali bomo imeli dovolj tehnologije, temveč ali bomo imeli dovolj znanja, da jo bomo uporabljali smiselno. O kmetijstvu prihodnosti se ne bo odločalo samo v laboratorijih in razvojnih podjetjih, temveč na njivi. Tam se bo pokazalo, ali senzor res pomaga, ali robot res prihrani delo, ali precizno škropljenje res zmanjša porabo in ali nova poslovna ideja kmetovalcu prinese boljšo ekonomiko njegovega dela.

Najboljši recept za digitalizacijo slovenskega kmetijstva je preprost: najprej problem, nato znanje, šele potem tehnologija! Kmetovalcem pri tem ni treba čakati na oddaljeno prihodnost, možnosti za spoznavanje novih tehnologij in poslovnih modelov so že danes na voljo v okviru projektov EIP, konzorcijev institucij znanja v okviru intervencije IRP38, usposabljanj in demonstracij na kmetijah, rezultati raziskav in strokovnih nalog pa so zbrani na Portalu znanja.

Če bo povezava med znanjem in prakso delovala, bo digitalizacija naredila tisto, kar se od nje pričakuje: kmetovalcu bo pomagala bolje delati, bolje odločati in bolje živeti od svojega dela.